Nesreča ni pustila samo mojega avtomobila kot “totalko”. V enakem stanju sem bila tudi sama.

Poškodba leve strani možganov je povzročila, da je postala celotna desna stran telesa šibkejša. Izgubila sem občutke za zunanje dražljaje. Pojavile so se nepojasnjene močne bolečine po celotnem telesu.

Imela sem več dni trajajoče glavobole in nespečnost. Bila sem popolnoma izčrpana, spomin mi je močno opešal ter brez koncentracije in fokusa. Kot bi ostala na “fight-flight-u”, torej v stalni anskioznosti. Nisem bila sposobna iti niti v trgovino po osnovna živila, … Moje psiho-fizično stanje je bilo zelo slabo.

Nevrolog me je vprašal ali sem dovolj močna, da bom to prestala. Svetoval mi je, da naj grem z avtopilota in živim brez stresa ter kvalitetno spim. Rekel je, da bom v nasprotnem primeru padla še v hudo depresijo.

Z odvetniško pisarno in poklicem odvetnice, se mi je tedaj to zdela misija nemogoče.

Poslal me je še na nevropsihološki test. Na testu so bili moje ocene milo rečeno porazne. Ko mi je po končanem testu nevropsihologinja opisala moje stanje, se mi je podrl svet.

Enostavno nisem vedela, kako bom preživela. Ob takšni oceni se mi ni zdelo, da bi lahko še opravljala svoj poklic. Dali so me najprej za nekaj mesecev na bolniško, nato so me delno invalidsko upokojili.

Zdravstvo mi je znalo zašiti razparano dlan. Dalo mi je nekaj fizioterapij. Glede poškodb možganov pa nisem prejela ničesar oprijemljivega.

Občutek sem imela, da življenja ne obvladam več, da sta mi um in telo odpovedala na celi črti…

To kar se je pred prometno nesrečo dogajalo meni, se dogaja tudi drugim ljudem, ki so okoli mene.

Vsi kot hrčki v kolesih raje pretečemo še en krog, kot da bi izstopili.

Kolo nam je vsem pač tako domače. Prav tako nam je domač občutek izčrpanosti in tisti znan občutek, da enostavno “nimamo časa”. Občasne bolečine v telesu, pa naj bi bile davek “sodobnega življenja”.

O globljem smislu se raje ne sprašujemo. Bi bilo preveč boleče.

Ker ne znamo drugače. Nimamo časa, da iščemo drugačno pot.

In ravno to spoznanje in globoka potreba, da to drugo pot ne iščem le za sebe, marveč tudi za tiste, katerim bom lahko pokazala, da drugačna pot obstaja, mi je leta 2018 dalo višji smisel in dodatni zagon. Na dolgi in težki poti, ko resnično nisem imela … ne energije, … ne denarja in ne časa, … da sem stopila na naslednji nivo. Tja kjer sem sedaj, za kar vam bom vedno hvaležna. Kot ste prebrali, me je življenje prisililo, da sem to drugo pot spoznala in s tem stopila na naslednji nivo … morda tudi za vas.

S tem, da sem uspela stopiti na naslednji nivo, sem ponovno našla izgubljeno harmonijo uma in telesa. Odvrgla sem avtopilot. Našla sem svojo celovitost in avtentičnost, ter s tem vrnila pravi nasmeh na svoj obraz. Živim in uživam v vsakem trenutku. Odkrila sem svojo popolnost v svoji nepopolnosti. Našla sem svoj smisel, svojo strast in razvila potenciale. Potenciale za katere sem pozabila, da sploh obstajajo. Živim življenje, ki ga res želim živeti. Odvrgla sem tuja prepričanja ter pričakovanja in našla pot, ki nosi moj podpis.